Nikoli si ne bi mislil, da otroci radi računajo, radi štejejo, radi zlagajo, imajo radi red. No, sicer sem že to hitro ugotovil pri svoji hčerki, ampak čisto pa še vseeno nisem bil prepričan. Saj vemo, da niti en otrok ni enak drugemu, kar nekomu gre, ni nujno da bo šlo drugemu.
K sreči sem lahko to iz prve roke preizkusil oziroma se o tem prepričal, saj imam možnost (oz. sem jo imel pred korono), da delam z različnimi starostnimi skupinami otrok (delavnice), na področju matematike in naravoslovja IN zato sedaj predstavljam pomembna spoznanja oziroma 3 ključne smernice poučevanja z igro.
1) Najprej izziv, zanimiva naloga, morda poskus
Nekaj da se bliska, nekaj kar osupne otroke, nekaj kar lahko sami poskusijo.
To si bodo zapomnili ZA VEDNO in posledično bodo zelo dovzetni za podano znanje med “igro”, ki bo sledilo.
Primer: Grajenje iz kock, v mojem primeru s konstrukcijsko igračo Zometool. Naredili so raketo do stropa (nekje 3 metre) in na koncu so jo brez besed, ja, brez besed, gledali vsaj 1 minuto, navdušeni. Nato je sledilo nekaj o aerodinamiki, uporu, vesolju,..
2) Pusti, da naredi otrok po svoje!
To sicer ne pomeni, da če je zastavljena neka naloga, da naredi knedle namesto potice. Pomembno je da ostane v zastavljenih okvirjih, da je bistvo to kar hočemo, šminka pa si naj da duška s svojo domišljijo. Starši imamo prevečkrat neka merila, standarde če želite, kako mora neka stvar biti, da je “popolna” in zadošča naši predstavi. Torej, pojdite preko sebe, po domače – ne mrdaj če ni nujno 
Primer 1: Klasičen primer v teh predprazničnih časih – peka keksov: Ko pomagajo otroci, gre večkrat v smer, da se na koncu spričkamo. Pa naj naredi pol centimetra debel keks, naj bodo oblike kakšne pač bodo, pač po obliki spominjajo na kakec, pa kaj, naj pomočijo v čokolado naspol, ne rabi biti oh in sploh, v njihovih očeh je to top.
Primer 2: Bolj tehnični primer, spet gradnja iz legokock, v mojem primeru z magnetno igračo Magformers (res odlična igrača, to je ta na sliki, priporočam, odtehta vsak cent). Gradnja ladje, vsak otrok je imel nekaj na prvi pogled nejasnega, v prstah me je ščemelo, da bi pokazal kako, prijel, popravil, …. ampak ne, sem zdržal. Na koncu smo predstavljali narejeno, šele ko sem slišal kakšne predstave o ladjah so imeli (in to čisto super predstave), mi je bilo jasno. Še dobro da jih nisem okalupil s svojo idejo!
3) Napake morajo biti!
Pusti, da otrok dela napake, da naredi narobe. Iz svojih napak se naučijo največ, saj kako pa se učimo mi?? Enkrat sem se “izgubil” v prekmurju, z avtom, že tako ali tako je moja notranja navigacija malo off, pa še tema je bila. Vozil sem se pol ure in prišel na isto križišče!? Ampak zapomnil pa sem si točno kje sem se vozil in če se še kdaj tam vozim vem in bom vedel, za zmeraj. Tako je pri vseh stvareh, dokler otrok ne poskusi sam in “pade”, se zmoti, ne bo znal prav.
Primer: Poštevanka v mreži. To je to, ko zlagaš števila na prava mesta, 10×10 velikost, torej recimo vzameš število 45 in kaj potem…poiščeš kje je vrstica 5 in stolpec 9 ali obratno in vstaviš košček tja. No, opazoval sem otroka, ki se je zmotil in malo je manjkalo da ne bi vskočil in mu seveda povedal za napako in da jo naj popravi, malo. Ampak sem se zadržal in videl to: otrok je po okoli dvajsetih koščkih kasneje prišel do težave, v roki je držal 56, ampak mesti za 56 sta bili zasedeni….kaj sedaj? Vzel je napačno ven in gledal kam jo lahko da, vse zasedeno…in tako naprej. Kar nekaj jih je moral premakniti. Ampak kar je najpomembnejše, ob tem je moral računati! Na koncu pa se je počutil samozavestno in srečno, ker je odpravil težavo, bil je zadovoljen da je to opravil. In to je to! Jaz bi mu lahko hitro vzel to zadovoljstvo, da o samozavesti sploh ne govorim..
Vse igrače in didaktične pripomočke omenjene zgoraj, najdete v naši spletni trgovini MOŽGANČKI: https://trgovina.simetris.si/
Zdaj je čas za darilo, ki vzpodbuja kreativnost in ustvarjalnost, zraven pa še uči! Sedaj, ko smo doma.
